Članek

To je bil portret njegove matere. Samo sebe ni Glafira Petrovna nikdar dala portretirati. »Dobri moj gospod, Feodor Ivanič,« je pripovedoval Lavreckemu Anton. Čeprav jaz v gosposkih sobanah nikdar nisem bival in imel tam opravila, ampak vašega pradedka, Andreja Afanasjeviča vendar še dobro pomnim.

Kako bi ga tudi ne? Ko so umrli, sem bil že v osemnajstem letu. Pri neki priliki so na vrtu naleteli name prav najmanjše žilice so mi zatrepetale in so me v svoje sobe poslali po žepno rutico. Gospod so bili, kaj bi govoril, in nad seboj niso poznali nobenega višjega.

Imel je vaš pradedek, da vam povem, spravljeno takšno čudovito ročico iz voska; menih s Svete gore jim jo je bil prinesel v dar to ročico. In jim je dejal tisti menih: Za tvojo gostoljubnost, grajski gospod, dajem to stvar tebi v dar; nosi jo pri sebi in ne bo se ti treba bati sodnika nad seboj.

No, pa saj takrat, gospod moj ljubi, saj veš, kakšni so bili časi: kar se je grajskemu gospodu zljubilo, to je tudi lehko storil. Primerilo se je, da je včasih celo kdo iz grajske gospode poizkusil nasprotovati mu.

V takem primeru so ga samo pogledali in mu rekli: ,Si prelehakr To je bila njihova najpriljubljenejša beseda. Živel pa je vaš pradedek blagega spomina v majhnih lesenih hramih; pa koliko .premoženja je pustil za seboj, koliko srebra in vsake sufle zalog — vse kleti so bile nabito polne. Bil je gospodar, da mu ni bilo Pil rit. Ona steklenička, ki sle jo lak pohvalili, je bila njih last: žganjico so iž nje pili.

Vidite, vaš dedek Peter Andrejič je bil drugačen: zidane palače si je postavil, a premo-si ni pridobil; vse jim je nekako šlo po zlu; veli so bolj revno kot njih očka, privoščili si niso nobenih posebnih užitkov, pa so vendar ves dena, se skoraj spomin ni našel za njimi, še ne. Kar je še v hiši, za to je hvala bogu Glafira Petrovna poskrbela.«

Plemiško gnezdo; Ivan S. Turgenjev

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *