Lavreckij je hladno poslušal gostobesednega Panšina: ni mu ugajal ta po vnanjosti lepi, brihtni in neprisiljeno-fini človek s svojim jasnim smehom, vljudnim glasom in preiskujočimi očmi. Panšiii si je bil s sebi lastnim naglim razumevanjem čuvstev drugega skoro na jasnem, da ne nudi posebnega veselja svojemu sopomenkovavcu, in se je pod lično pretvezo odstranil, prišedši za svojo osebo do zaključka, da je Lavreckij morebiti res imeniten človek, vendar pa nesimpatičen, »aigri»in »en somme« nekoliko smešen.
Marja Dmitrijevn.a je stopila v salon v spremstvu Gedeonovskega. Nato sta prišli še Marfa Timofejevna in Liza, za njima ostali domači. Skoro nato je dospela s kočijo ljubiteljica glasbe Belenicyna, majhna, suha dama z malone otroškim, trudnim in prikupnim obrazkom, v šumečem, črnem krilu, s pisano pahljačo in debelimi, zlatimi zapestnicami. ž njo se je bil pripeljal tudi njen mož, rdečeličen, zabuhel človek z velikimi nogami in rokami, z belimi vejicami na trepalnicah in nepremičnim nasmehom na tolstih ustnicah. Kadar sta bila v gosteh, ni žena nikdar govorila ž njim, doma pa ga je v nežnih hipih imenovala svojega prašička. Tudi Panšin se je vrnil.
V sobah je postalo hrupno in zelo živahno od množice ljudi. Lavreckemu tolikšna množica ni bila po srcu; posebno ga je spravljala v nejevoljo Belenicyna, ki ga je ponovno ogledovala skozi lornjeto.
Knjiga: Plemiško gnezdo
Avtor: Ivan S. Turgenjev
Home