Odlomek

Lavreckij je hladno poslušal gostobesednega Panšina: ni mu ugajal ta po vnanjosti lepi, brihtni in nepri­siljeno-fini človek s svojim jasnim smehom, vljudnim glasom in preiskujočimi očmi. Panšiii si je bil s sebi lastnim naglim razumevanjem čuvstev drugega skoro na jasnem, da ne nudi posebnega veselja svojemu sopomenkovavcu, in se je pod lično pretvezo od­stranil, prišedši za svojo osebo do zaključka, da je Lavreckij morebiti res imeniten človek, vendar pa nesimpatičen, »aigri»in »en somme« nekoliko smešen.

Marja Dmitrijevn.a je stopila v salon v spremstvu Gedeonovskega. Nato sta prišli še Marfa Timofe­jevna in Liza, za njima ostali domači. Skoro nato je dospela s kočijo ljubiteljica glasbe Belenicyna, majhna, suha dama z malone otroškim, trudnim in prikupnim obrazkom, v šumečem, črnem krilu, s pi­sano pahljačo in debelimi, zlatimi zapestnicami. ž njo se je bil pripeljal tudi njen mož, rdečeličen, za­buhel človek z velikimi nogami in rokami, z belimi vejicami na trepalnicah in nepremičnim nasmehom na tolstih ustnicah. Kadar sta bila v gosteh, ni žena nikdar govorila ž njim, doma pa ga je v nežnih hipih imenovala svojega prašička. Tudi Panšin se je vrnil.

V sobah je postalo hrupno in zelo živahno od množice ljudi. Lavreckemu tolikšna množica ni bila po srcu; posebno ga je spravljala v nejevoljo Beleni­cyna, ki ga je ponovno ogledovala skozi lornjeto.

Knjiga: Plemiško gnezdo
Avtor: Ivan S. Turgenjev

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *